Tel.: +386 (0)3 896 14 00, fax: +386 (0)3 896 14 14 vilaherberstein@gorenje.com

Prispevek iz kategorije Splošno, za 13 septembra 2016, od , 0 Komentarji

Recital pesmi Obleci me v poljub in odlomek iz komedije Al en al dva Saše Pavček v Vili Herberstein v Velenju 16. junija 2016

Ko se pripeljem v Velenje, skrenem desno in se povzpnem nekoliko navkreber, kjer semaforje, oglasne deske in agresivne reklame (koliko je nepotrebne navlake, ki nas kar naprej opominja, kaj vse moramo kupiti!) nenadoma zamenjajo velika, košata drevesa in zdi se, kot bi stopila v aristokratski mir minulih stoletij. Umirim se in vdahnem. Gostota zelene energije zaniha in z nihljajem zbriše nervozo, hitenje, hlastanje, neučakanost … Čudim se, kako blizu hitečega mesta sobivata mir in eleganca. Ni naključje, saj vila po imenu Herberstein stoji tam že stoletja; zgodovina omenja plemiško družino Herberstein že od 12. stoletja dalje, dva slovita člana te sprva protestantske družine sta bila celo ljubljanska škofa, plemenita Maria Ana Herberstein pa je prav v tej vili živela do konca druge svetovne vojne.

fotografija: joze suhadolnik

Fotografija: Jože Suhadolnik

Vila je danes vrhunska restavracija s prijetnimi sobami za mirno prenočišče in hkrati priča minulega časa. Njeni prvotni lastniki so jo postavili na obrobje zelenega griča, da bi veliki družini omogočili lepo, udobno in elegantno bivališče. Družino spoznam na stari povečani črno-beli fotografiji, ki visi v preddverju tega skorajda majhnega dvorca. Pred njim je ljubek park z vodometom, urejenimi stezicami, grmičevje je visoko le toliko, da s svojim zelenjem in cvetenjem ne zakriva odprtega pogleda na mesto. Oko se hitro privadi širini in svetlemu nebu, ki počasi temni. Pričenja se ura nastopa, oblečem se in ponovim pesmi in dramski tekst v eni od sob za večje gostije, poroke, obrede; dvorana je velika in svetla, mize so lično pogrnjene, barve tople in človek bi se najraje prepustil razvajanju šefa kuhinje, mojstru petih Michelinovih zvezdic gospodu Andreju Kuharju. Gospod, katerega priimek pove vse, slovi po sijajni hrani, saj vključuje v svoje menije stare, lokalne specialitete in prav radovedna postanem, kaj neki so v tem delu Slovenije znali skuhati, s čim so razvajali svoje brbončice?

Odvisno od letnega časa, kuharjeve fantazije, okusa gostov, mi povedo prijazni, postavni natakarji, ki skorajda tekmujejo, kdo bo bolj ustrežljiv in simpatičen. Sedem k mizici ob šanku, kjer z nemalo užitka mladi sommelier pripravlja koktajle; brbotajoče se prelivajo pisane pijače, ki jih vešče roke zlivajo v visoke kozarce, mešajo se okusi, barve, vonji. Z veseljem bi enega, a pred nastopi ne pijem, odgovorim natakarju za starim hrastovim šankom, ki me prijazno vabi, naj vsaj malo poskusim. Kljub mojim dolgoletnim trdnim načelom, da stopam na oder trezna in bistre glave, mi pripravijo srebrnkasto pijačo. Ogledujem jo in malo srknem. Izvrstno! Ostalo bo za potem, sklenem, a se sklepa ne držim, saj je magnet premočan. Belkasta tekočina je sveža, okusa alkohola skorajda ne zaznam. Pogledujem na teraso, kjer se ob poletnih mizah zbirajo gosti, gledalci, prijetno kramljajo, pogledujejo na vrt, na mesto, na zahajajoče sonce. Žal tudi na nič kaj lep stolp termoelektrarne, a to je v tem trenutku le neljuba stranpot tega pogleda. Še malo, mi pravijo in začnemo s predstavo. Dobro. Kozarec vode, globok vdih.

Prisluhnem gospe lepega obraza in črnih oči, ki govori uvodni pozdrav, simpatično, ne predlogo, jasno in dobrodošlo. Ime ji je Uršula Menih Dokl, mi jo predstavijo, skrbi za odnose z javnostjo pri Gorenju. Časa za pogovor nimava, že se spustim po kamnitih stopnicah, zaslišim aplavz, kar me preseneti, nato se potopim v svoj svet, ki postaja z vsako pesmijo bolj naš. Ni lepšega v mojem poklicu kot občutek, da se energija predajanja širi k ljudem, ki jo prejemajo. Prostor neba se odpira pred menoj, zdi se mi, da se pogovarjam z oblaki, ki temnijo, hkrati čutim ljudi, govorim njim in zeleni naravi, ki zlagoma temni, temno drevje postaja vedno bolj podobno ušesom, nebo me s svojim obokom ščiti in odpira pot navzgor, kjer besede ne trčijo več v nobeno oviro, se od ničesar ne odbijejo, vse posrka nebo, temno prostranstvo, njegova visoka globina. Enako vpijajoča in blagohotna je tudi publika, še sama ne vem, kdaj je minila ura in pol, ko s hvaležnostjo odhajam po stopnicah v vilo. Za menoj prihiti mlad par, ona je novinarka, on snemalec. Njena vprašanja so jasna in nikakor ne zlajnana. Posedimo in še premlevamo čas, ki zlasti mladim, ki delajo v kulturi nikakor ni naklonjen. Namenoma uporabljamo besedo čas, ne poimenujemo ga z imenom kot so: neoliberalni kapitalizem, brutalni barbarizem, grobost in neobčutljivost, vseenost in apatija.

Kaj naj rečem drugega kot hvala vsem, ki ste me povabili medse, vsem, ki so se iz srca smejali, morda se raznežili ali naježili, hvala osebju Vile Herberstein za odpre dlani, gospema Stanislavi Pangeršič in Jasni Petan za iskreno gostoljubje in njuno prizadevanje, da oplemenita velenjske večere tudi s kulturo, Barbari Jakše Jeršič za video in foto-dokumentiranje nastopa, pa čeprav se nerada gledam, kajti živ trenutek na odru je zame najbolj vreden, pristno živi le takrat, ko s porajanjem že zamira in ga za hip ujame le minljivost našega diha. Taka je pač narava gledališča. A kljub temu, cenim njeno delo in morda se najde kdo, ki ga vsaj radovednost, kakšno je bilo okolje mojega nastopa napelje na ogled njenih posnetkov.

Če bi sodila po obrazih in ploskajočih rokah, bi rekla, da je bila tistega večera na začetku poletja 2016 tudi publika hvaležna organizatorjem in osebju Vile Herberstein za nekoliko drugačen večer, večer pesmi in gledališča, večer besede, ki je želela nagovoriti sočloveka.

Saša Pavček

You must be logged in to post a comment.